Ste morda razmišljale, da bi svoj čas obogatile s slikanjem, se na ta način poglobile vase in umirile? Katarina Vidmar vam bo v svoji slikarski šoli z veseljem pomagala.
Katarina Vidmar je ustvarjalka, slikarka in oblikovalka prostora. Vsak konec tedna od pomladi do poletja se ji lahko pridružite na slikarski šoli v Arboretumu Volčji Potok (po predhodnem dogovoru na številki 040 201 501), trenutno pa delavnice potekajo preko spleta. S slikanjem se sicer ukvarja poklicno, njena izpoved pa izraža popolno predanost svojemu delu, ki ni zgolj delo, pač pa je način razmišljanja, čutenja, zaznavanja in način življenja. Katarina je izjemno prijetna in topla sogovornica in prav taka so tudi njena dela.
Več si lahko pogledate na spletu:
»Vedno sem imela rada umetnost. V ustvarjalnosti drugih sem iskala nekaj več, izpolnitev globljih delov sebe. Potem pa se je zgodil preobrat. Iz opazovalke sem postala ustvarjalka. Pritegnile so me barve. In kaj hitro sem ugotovila, da potrebujem več znanja. Najprej sem hodila na slikarske tečaje, že kmalu pa sem se vpisala na slikarstvo na Visoki šoli za risanje in slikanje. Takrat se je moje življenje resnično spremenilo in se spreminja še sedaj. Ustvarjanje je namreč večno učenje, iskanje izraza, prepuščanje ustvarjalnemu procesu. V tem sem našla izpolnitev, notranji mir in zadovoljstvo. In v tem neizmerno uživam.
Prva leta po končanem študiju slikarstva sem se ukvarjala predvsem s stenskimi poslikavami, nadvse me je pritegnilo preoblikovanje prostora. Kako lahko prostor z barvami, strukturami, stenskimi poslikavami, preureditvijo popolnoma spremenim. To me še vedno navdušuje. Človeška bivališča so pogosto zelo odtujena naravi in vendar smo del nje. Zato prostor oblikujem tako, da postane živ in vitalen, da podpre človeka, ki v njem biva.
Veliko dreves sem na ta način “zasadila” po domovih v Sloveniji, kar sem poimenovala Pogozdovanje slovenskih domov. Naj bo to tudi iztočnica za enega najpogostejših motivov, ki ga ne upodabljam le na stenah, pač pa tudi na manjših formatih, slikah. Narava, gozd, drevje mi pomenijo res veliko. To so prijatelji, s katerimi se res rada družim. Če je le mogoče, vsak dan. Ob njih sem cela in popolna, povezana z vsem. Drevesa me učijo dihati s polnimi pljuči, povezovanja s koreninami, z duhovnim svetom in predvsem me učijo samo biti. Ko misli utihnejo, lahko sem. Tudi pri ustvarjanju je tako. Ko misli utihnejo, čopič pa drsi po platnu ali papirju in vse ostalo utihne.
Tega procesa, načina, pristopa k ustvarjanju, slikanju, učim tudi druge. In tudi tu je moja spremljevalka in pomočnica mati Narava. V prelepem okolju Arboretuma Volčji Potok pa tudi drugje po Sloveniji. Učim slikati z akvarelom in akrilom. Trenutno vse to poteka preko spleta, veselimo pa se že pomladi in srečanj v živo.
Zanimivo je, da se k meni hodijo učit le ženske. Pa ne da moški ne bi bili zaželeni. Videti je, da jih moj način ne pritegne. K meni prihajajo ženske najrazličnejših starosti in poklicev. Predvsem zato, ker čutijo željo, da bi svoje življenje izpolnile, razvile svoje potenciale. Večina je imela čopič zadnjič v roki v osnovni šoli in vendar je ostal spomin in želja, morda tudi klic duše.
Moj pristop k učenju slikanja je precej drugačen od večine slikarskih šol. Najprej se prepustimo naravi in čutenju, poiščemo motiv v tistem, kar nagovori naše srce. Šele takrat pričnemo z učenjem, ustvarjanjem. Predvsem gre za ustvarjanje samo, učenje in druženje. Na koncu dneva je večina presenečena nad ustvarjenim in zadovoljna. Ne le zaradi ustvarjene slike, ampak celega dneva.
Naj se za zaključek še malo vrnem k motivom mojih slik. Glavni navdih iščem v naravi, v njenih ritmih in spremembah. Začetek novega leta praznujem s pričetkom pomladi in, če je le mogoče, to proslavim z razstavo slik. Resnično upam, da mi to letos uspe. Nikoli ni prepozno, pogosto šele v zrelih letih ugotovimo, kaj je res pomembno. Vzemimo si čas zase.«
