Matejina velika ljubezen je koncertna fotografija. Rodila se je tako, na »klik«. Zgodila se je z nabavo prvega fotoaparata, ki ni omogočal niti približno tega, kar je pričakovala. Danes, ko pogleda začetke svojega »fotografskega ustvarjanja«, se samo nasmeji tem približkom fotografij. Danes se lahko muza ob misli, kako je pogumno pošiljala fotografije svojih začetnih fotografskih podvigov s koncertov svojemu najljubšemu glasbenemu ustvarjalcu. Navdušenje in hvaležnost, ki ji jo je vsakič naklonil po prejemu teh entuziastičnih poizkusov fotografiranja, sta bila še dodatna motivacija njenim podvigom. In tako se je začelo.
Kdo je Mateja Mirt?
»Kako bi se opisala? Sem nemiren duh, ki potrebuje veliko prostora za letenje. Zanima me nešteto stvari. Vse, kar počnem, počnem s strastjo in toliko časa, dokler čutim izziv v tem, kar počnem. Potem se lotim česa novega. V bistvu si ne znam predstavljati, da bi celo življenje počela eno stvar.«
Kako Mateja živi svoje življenje?
»V bistvu se ne držim nekih strogih načel in prepričanj, saj se ta skozi življenje spreminjajo z mojim zorenjem. V začetku mojih 30 let mi je življenje nastavilo ogledalo in spogledala sem se s svojimi najglobljimi prepričanji in načeli, ki so bila temelj mojega življenja. Soočenje same s sabo (kdo sem, za kaj živim, za kaj in koga želim živeti, kaj je dejansko pomembno v mojem življenju …) je bila moja najbolj boleča življenjska preizkušnja, skozi katero sem ponovno našla sebe. Naučila sem se ceniti in postaviti svoje potrebe in želje v ospredje. To ne pomeni, da sem egoistična, nasprotno, samo naučila sem se reči kdaj tudi NE. Še vedno me vodi skozi življenje empatija in rada pomagam, če je le v moji moči. Osrečuje me, ko naredim kaj dobrega za druge in je zadovoljstvo na obeh straneh. Zaupam intuiciji. Predvsem sem prepričana, da lahko s srčnostjo, ljubeznijo, voljo in uporno vztrajnostjo dosežem vse, kar želim. Velikokrat se poigravam z mislijo, kje je limit še dosegljivega, in si namenoma postavim visoke cilje, da mi včasih kdo reče: Pa saj si nora, pretiravaš! Doseženi cilji mi vsakič znova pokažejo – vidiš, zmoreš! Zabavno, res!«
Kako skrbi zase?
»Predvsem skrbim za to, da imam duševni mir. Dolgi sprehodi v naravi mi poživijo telo in umirijo duha. Razvajanje telesa pa si absolutno premalokrat privoščim.«
Kaj jo sprošča, osrečuje, kaj jo naredi lepo?
»Moje sproščanje je precej bipolarno … Zelo rada sem sama s sabo in svojimi mislimi … V bistvu je dogajanje v moji glavi zelo živahno. Koncerti so protiutež moji samozadostnosti in polnilec energije za vsakdanje obveznosti. Odklop je tudi vrtiček in majhen vinograd, v katerem s partnerjem s skupnimi močmi skrbiva za težko pričakovan pridelek, ki nama riše na obraz čudenje in veselje malega otroka.
Moja največja sreča sta moji hčeri in pogled, kako sta dozoreli v čudoviti ustvarjalni ženski. Sta tudi moja največja motivacija, ko mi padeta vztrajnost in moč in se zdi, da ne bom česa zmogla. Lepa sem takrat, ko sem zadovoljna sama s sabo in pomirjena, da je vse kot mora biti, ne da bi idealizirala življenje.«
Stil oblačenja?
»Nimam posebnega stila oblačenja. Moj stil ni prav posebej drzen, prej včasih nekoliko (preveč) zadržan. V oblačilih se moram predvsem počutiti dobro. Najraje imam kombinacijo črne z vsemi odtenki črne. Tu ni kaj zgrešiti.«
Kaj Mateja rada počne?
»Profesionalno delam kot ekonomistka, vendar me bolj kot moja profesija zaznamujejo moji konjički ali bolje rečeno obsesije. V nekem obdobju sem se dokaj aktivno ukvarjala s športnim streljanjem z zračno puško in se udeleževala regijskih tekmovanj, dokler končno nisem dosegla zastavljenega cilja. Potem seveda ni bilo več izziva in vnema je začela upadati. Izpolnila sem si željo iz rane mladosti in naredila izpit za motor. Kupila motor, težek motor, ker sem neizmerno želela voziti takšno mrcino, in nato kar nekaj let uživala v vožnji z motorjem. Vmes sem diplomirala in neko obdobje tekla polmaratone. To s tekom se je začelo iz heca, zaradi stave in obljube, da natreniram do Ljubljanskega maratona v treh mesecih (iz popolnega začetka) in odtečem s prijateljico ta tek, a sama sem si zadala še dodatni cilj, da ga odtečem v manj kot dveh urah. Seveda sem ga, pa tudi uživanje v teku me je držalo še naslednjih nekaj let.
Moja največja ljubezen, ki pa nikakor ne mine, je koncertna fotografija. Je rdeča nit mojega življenja zadnjih 10 let. V fotografiranju vidim neskončne možnosti in veliko raziskovalnega prostora. Ko fotografiram in ko urejam fotografije, izgine dimenzija časa. Včasih me posrka tako globoko, da se zavem šele, ko se noč že preveša v dan. Ne morem fotografirati kogar koli. Najprej me mora prevzeti glasba, prav tako moram čutiti kemijo izvajalca. Na fotografijo poskušam ujeti njegove najglobje emocije. Če tega ni, se vidi na fotografijah.
Živite svoje sanje, ne zapostavljajte se, imejte se rade in zapomnite si, da nikoli nismo prestare, da bi počele kar koli nas veseli! Uresničite si najbolj čudne, nemogoče in smešne želje. To nas bogati in nam pomaga v težkih obdobjih, ko nam življenje pokaže najtemnejšo stran.
Živite tako, da se boste s ponosom, veseljem in kančkom sramežljivost spominjale vseh radosti in norosti, ko boste pisale zadnje poglavje svojega življenja.«