Svetovno znani predavatelj in avtor, kanadski zdravnik Gabor Maté v knjigi Ko telo reče ne piše o učinkih stresa na zdravje, zlasti o primerih skritega stresa, ki je tako globok in subtilen vzorec, da imamo občutek, kot da je del našega resničnega jaza. Jedro knjige oblikujejo resnične zgodbe iz njegove dolgoletne zdravniške prakse. Na ta način pred nami razgrne odkritja sodobne znanosti, ki potrjujejo intuitivne zaznave starodavnih modrosti.
Hkrati pa nastavi ogledalo naši družbi, da bi lahko prepoznali, kako na nešteto nezavednih načinov sami pripomoremo k nastanku bolezni, ki nas pestijo. To ni knjiga receptov, vendar lahko deluje na našo osebno preobrazbo. Recepti pridejo od zunaj, preobrazba pa sledi od znotraj. Če pridobimo zmožnost, da se iskreno in sočutno zazremo vase, lahko prepoznamo, kaj potrebujemo, da bi lahko bolje poskrbeli zase.
Ko telo reče ne, ga torej moramo slišati in sprejeti njegovo sporočilo. Njegov poziv je jasen: spoznajmo se in naučimo prepoznavanja vseh čustev v telesu. Čustva za nas tolmačijo svet. Avtor opozarja na pomen čustvene kompetentnosti kot osnovo, ki jo moramo razvijati, da se zavarujemo pred skritimi stresi. Čustvena kompetentnost je najboljša preventivna medicina in pomeni sposobnost, da se zavedamo, kdaj doživljamo stres. Pomeni tudi sposobnost učinkovitega izražanja svojih čustev in zavedanje pristnih potreb, ki terjajo zadovoljitev namesto potlačitve.
Današnji medicinski pristop k zdravljenju in bolezni domneva, da ta telo in um ločena med seboj in od okolice, v kateri obstajata. S to zmoto se kombinira še medicinska opredelitev stresa, ki je ozka in poenostavljena. Sodobna medicinska praksa je v vsakem pogledu prevzela poenostavljen vidik »vzroka in posledice«, v knjigi Ko telo reče ne utemeljuje avtor.
V razmislek nam ponudi slovito zgodbo o norcu in modrecu iz dvanajstega stoletja Nasrudinu, ki je na vseh štirih nekaj iskal zunaj pod ulično svetilko. »Kaj pa iščete?« ga vprašajo sosedi. »Svoj ključ« odvrne on. Sosedi se mu pridružijo pri iskanju ter natančno in sistematično pregledujejo vsak centimeter tal pod ulično svetilko. Nihče pa ne najde ključa. »Počakajte, Nasrudin, kje natančno pa ste izgubili ta ključ?« »V svoji hiši.« »Zakaj pa ga torej iščete tukaj zunaj?« »Jasno, da zaradi tega, ker lahko tukaj, pod lučjo, bolje vidim.«
Iskanje zunaj, kjer sije luč, nam torej ne bo dalo ključa do zdravja, zazreti se moramo noter, kjer je tema. Uvideti je potrebno torej povezavo med umom in telesom zavoljo razumevanja bolezni in tudi zavoljo razumevanja zdravja.
Ne moremo razdeliti uma in telesa, je rekel Sokrat skoraj dve tisočletji in pol nazaj.
