Tudi sama sem se z veseljem udeležila delavnice slikanja pod vodstvom slikarke Katarine Vidmar, saj močno verjamem, da lahko svoja zrela leta obogatimo prav z učenjem veščin, ki so se nam morda v bolj aktivnih letih nekoliko oddaljile. In slikanje je gotovo dejavnost, ki spodbudi našo ustvarjalnost in prijetne občutke.
Slikarka Katarina Vidmar je razvila meditativno slikanje, s katerim preko slikarstva lahko poiščemo pot k sebi. Gre za posebno obliko ustvarjanja, kjer se osvobodimo misli in se prepustimo občutkom in zaznavam ter se na ta način prepustimo dihanju in ustvarjanju. Meditativno slikanje spodbuja izražanje sebe skozi slikarske veščine. Morda je prav to razlog, da se pri njej učijo slikanja predvsem ženske.
Katarina Vidmar se je slikarstvu zapisala v zrelih letih, ko se je odločila za študij na Visoki šoli za risanje in slikanje v Ljubljani. In v zadnjih sedemnajstih letih je ustvarila zares čudovite slike z motivi iz narave, ki ji je zelo blizu. Ko slika naravo, se lahko popolnoma prepusti ustvarjalnemu procesu.
Katarina Vidmar:
»November je, čas, ko se narava obrne vase, drevje odvrže listje in se vse umiri. Z naravo sem močno povezana, tudi jaz sem narava. V obdobju krajšanja dni in vse daljših noči grem tudi sama navznoter. Zelo sem hvaležna, da je moj poklic in poslanstvo slikarstvo. Nekoč mi je nekdo povedal, da sem bila v vseh svojih preteklih življenjih slikarka. Čisto mogoče. Čopič je podaljšek mojega telesa. Telo pa je tisto, ki mi to izkušnjo življenja omogoča, daje. Zato ga imam rada, ga spoštujem, poslušam, negujem.
Največja izkušnja mojega telesa je bilo zagotovo rojstvo moje hčerke, ki sem jo doživela dokaj zavestno, pri enainštiridesetih. Takrat sem ozavestila, kako neskončno inteligentno je telo. Temu se še vedno ne morem načuditi. Ko še nisem vedela, da sem noseča (nekje mesec in pol), je bilo izjemno vroče poletje. Še sama ne vem, kako je prišlo do tega, dobila sem idejo za slikanje vlivank, posebne tehnike, ki sem jo razvila. Podobna je dripping tehniki, vendar na moj način. Na vročem soncu, na balkonu sredi Ljubljane, sem ustvarila kar nekaj slik v tej tehniki, sedem, s tem da je bila ena triptih. Torej devet. V te slike sem vtkala vse svoje občutke, čustva, zaznave. Barve sem vlivala do fizične onemoglosti, plast za plastjo. Seveda sta močno sonce in toplota procese še poglobila. Takrat sem začutila, da se telo odziva drugače. Slike, ki sem jih ustvarila, sem obesila na stene. In življenje je peljalo svojo pot. Slike sem morala kaj kmalu pobrati s sten. Telo, navdušeno nad čudežem, ki ga je ustvarjalo, mi ni dovolilo, da bi moja pozornost odhajala v druge dimenzije. Ko sem pogledala katero od vlivank, mi je postalo slabo. Vse je bilo usmerjeno v ustvarjanje življenja, ki je raslo v meni. Za to izkušnjo, izkušnjo materinstva, sem neizmerno hvaležna. In ravno izkušnja je tisto, kar prenašam tudi na slike.
Ko slikam naravo, je to slikanje moje direktne izkušnje narave. Naravo slikam najraje. Ker je v stanju popolnosti, enosti, povezanosti. In ravno to sedanji družbi manjka. Zato me ne čudi, da prihaja do tako korenitih sprememb. Ker je čas, da si ustvarimo drugačen svet, kjer bomo živeli v spoštovanju in slogi. Zagotovo pa ta prehod ni enostaven. Zato je še toliko pomembneje, da ostanemo zvesti sebi, da ne dovolimo, da se nam jemlje spoštovanje in človekove pravice. Vsak pri sebi. Ne morem pričakovati, da me bodo spoštvali drugi, če sama sebe ne spoštujem. Vse se prične in konča ravno tu. Pri delu na sebi. Na ta način učim slikanje tudi druge. Z osvajanjem slikarskih veščin jih učim izražanja svoje notranjosti. Narava pa je ob tem ne le navdih, ampak moja pomočnica.
Naj končam novembrsko introvertirano, bolj na kratko in čisto slikarsko. S slikanjem v živo. Hvala za vašo pozornost.«