Jana Pečečnik nam je pripravila zares zanimivo branje, zelo žensko in zelo prvobitno. Jana Pečečnik je oblikovalka in ljubiteljica lepega in naravnega. Njen zapis je edinstvena zgodba, ki govori o naravni lepoti ženske in njeni večni božanski radosti. Neizmerno sem vesela, da njena čutenja lahko delim z vami.
Jana Pečečnik:
»Živim v svetu dualnosti, zanima me svet ENOSTI.
Hodim po svoji poti, ki se nikoli ne konča. Lahko pridem do konca poti in me potem čaka nova naprej. Novi začetki in konci, večno iskanje resnice, ločevanja semena od plev in v skladu s tem delovati in živeti. Biti prisotna in odgovorna za vsako svoje dejanje, ne nalaganje drugemu svoje karme ampak oddelati tisto, kar mi pripada.
Smrt si je treba zaslužiti, sem slišala nedolgo od tega. In res je to. Šele ko prižgeš svoje tri ognje, ATMO, DARMO in KARMO imaš prosto pot v svetlobo. In nič prej!
Pa se dovolj odgovorno obnašamo, govorimo, mislimo, delujemo? Biti pravi Yogij ni tako enostavno. To niso samo asane, kot večina misli. To je veliko, veliko več.
Sama delam veliko na tem, da bi si to zaslužila in oddelala tisto, kar sem si zadala v tem življenju. Moja darma je iti skozi največjo temo, skozi trebuh kemije do zvezd in svetlobe, ki me čaka kot nagrada in doseganje najvišje miline skozi to.
Drugače me zanima lepota, v vseh pogledih: trenutku, delovanju, zunanjosti, notranjosti, lepota besede, misli, dejanja, obnašanja,… in še bi lahko naštevala. Tista prava lepota, ki pride iz popolne prisotnosti, tukaj in zdaj. Iz večne božanske radosti. Učim se samo biti, si ne nadevati kakršnekoli titule, imena, sposobnosti. Biti čim manj, kar je možno in delati stvari z dodano vrednostjo za dobro človeštva in matere Zemlje. Edino takrat mi srce in duša resnično zaigrata. In ko je tako, je vse podprto iz vesolja. Stvari se neverjetno hitro zgodijo, si sledijo ena drugi in se realizirajo v najboljši luči. In to je to! Vse v življenju mora iti z lahkoto, kot igra, kajti sicer nisi na pravem mestu niti s pravimi ljudmi.
Rada se družim z naravo, drevesi, živalmi, moja največja ljubezen pa so vrtnice, ki se vsako leto, nekatere tudi čez zimo trudijo zame in mi lepšajo dneve z njihovimi senzitivnimi cvetovi.
Vedno povem, naj moj pepel raztrosijo k njihovim koreninam, ko bom umrla, da jim malce vrnem.
Moja življenjska pot me pelje skozi različna življenja (tako jih jaz imenujem). Eno od teh je tudi umetnost, oblikovanje, slikarstvo, oblikovanje interierja, kostumografija,… skozi katero gradim svoj odnos do življenja, ljudi, višam svoj nivo dojemanja vsega, čistim svoj odnos do detajla in poskušam doseči perfektnost v neperfektnem. Zaradi tega je, vem, lahko življenje zelo težko, vendar to je moja pot, je višje, ki deluje skozi mene. To mi je zaupano in to moram spoštovati z vso velikostjo. Si ne lastiti in ne poimenovati.
Sicer sem človek, ženska narave, povezanosti človeka z naravo v ENO.
Sem ženska, ki ostaja naravna, zvesta svoji lepoti, ki mi je bila podarjena od neba, stvarstva, moje mame in očeta. In to spoštujem v vsej njeni velikosti. Sprejemam se v popolnosti tako kot sem, z vsemi mojimi gubicami, sivimi lasmi, nekoliko obilnejšo postavo, kmečkimi nogami, vsemi pikami in dlačicami po telesu. Nohte imam vedno pristrižene, včasih je za njimi kaj črnine od kraške zemlje ali barv, vendar ne za dolgo. Ker sem tudi zelo rada urejena, naravno urejena in vedno poskrbim predvsem za to, da je urejena moja notranjost (da sem spoštljiva, ljubeča in iskrena do sebe), kajti le tako lahko svetim in žarim navzven. Ker takrat sem zadovoljna, ljubeča, mila in darežljiva do celega stvarstva.
Za notranjo higieno poskrbi notranji mir, redna meditacija, vadba QI GONGA, ustrezna prehrana, veliko spanca, sprehodi v naravi, savnanje v fitobočki, tople kleopatrine kopeli, ponovno spoznavanje sebe skozi Human Design in ljubeči odnosi.
Pred leti sem odkrila še naravno kozmetiko, ki jo skupaj z janajana predstavljava in tudi trživa. Prevzela me je njihova resnično 100% naravnost. Edini konzervans, ki je prisoten je spet naraven in sicer je to rožmarinska kislina.
Leta niso pomembna, res niso. Pomembno je kako se počutiš v svoji koži in kaj žariš iz sebe. Vsak človek ima žar, če živi sebe. Takrat si res ti ti! In tega ti nihče ne more vzeti.
Ljubim tišino in notranji mir. To sta zame najlepši melodiji. Šele skozi njiju slišim stvarstvo, ki se hoče realizirati skozi mene. Nekoč sem zapisala: Nič ni moje, nič ni tvoje, je le del tega stvarstva.
Zanimivo je, da se dolgo nisem mogla podpisati pod stvaritve, ki so prišle skozi mene, ker enostavno nisem čutila, da je to moje. Ko sem pa prišla do enega podpisa, ki je nosil moji iniciali, hkrati pa je bila razlaga, da vse kar dobim od zgoraj, predelam in prizemljim, sem to lažje naredila. Podpis niti najmanj ne zgleda kot moj podpis, izgleda bolj kot neke vrste pismenka, hieroglif ali znak višjega.
Najraje ne delam nič. In kadar se iz tega niča porodi nekaj, ustvarjam. Marsikaj. Lahko sem mama, žena, prijateljica, sopotnica, sogovornica, zidarka, slikarka, čistilka, kuharica, … Veliko stvari mi je v veselje, najbolj ponosna pa sem na moja dva otroka, ki me tudi učita s svojo prisotnostjo.
Leta po petdesetem so krasna, nikoli se ne bi vrnila nazaj. Trenutno mi je najlepše, četudi me spremljajo kakšne turbulence in transformacije. Vem, da so moje velike učiteljice in se jih vedno znova veselim, zavedam in zagrizem v njih. Kajti, mnenja sem, da človek lahko zraste in evolucijsko napreduje le iz težkih obdobij. Eno od takih obdobij je tudi to obdobje velike transformacije, ki traja od 2020 do 2030. Sami smo si izbrali, da bomo v tem sodelovali. Naj vse nas popelje do višjega zavedanja.«
Foto: Nik Jarh, Ksenija Krajšek Mahorčič,