Na profilih Urejene po petdesetem še naprej predstavljamo čudovite dame, ki žarijo tudi v zrelih ženskih letih. Irena Oman tokrat z nami deli iskreno in emotivno zgodbo o svojem življenju, skozi katerega gre z močjo in nežnostjo hkrati. Svojim sanjam je postavila cilje in izzive premaguje z vztrajnostjo, vero, strastjo in hvaležnostjo. Njena zgodba je navdih za dobro počutje v zrelih ženskih letih, zato jo z veseljem delim z vami.
Irena Oman: “Kaj bi povedala o sebi, da ne bi bilo prazno? Da bi imelo smisel in dušo? Kje začeti? Kako daleč nazaj? Koliko nas preteklost , otroštvo, mladost, družina, družba, v resnici zaznamujejo in oblikujejo? Kaj sem se v življenju življenjskega naučila?
Najpomembnejši nauk mi je dala moja mama, ne da bi ona sama to vedela.
Povprečna družina smo bili. Mama navadna delavka, oče trgovski pomočnik. In sestra, ki me je takrat vedno komandirala ali pa se delala, kot da me ni. Nič kaj posebnega si nismo privoščili. Pravzaprav : nič. Ne počitnic na morju, ne kosila v restavraciji, ne tortice v slaščičarni. Ker je bilo treba ves čas šparat. Kadar so prišli obiski, jim je mama skuhala Edusho kavo, ki smo jo kupili v Avstriji, in jo servirala v skodelicah, ki so bile samo za obiske. Doma smo pili vodo ali malinovec, če so prišli obiski, je bilo na mizi soka, da je miza komaj držala vso težo! Postregla jim je v kristalnih kozarcih, ki jih sicer sama ni nikoli uporabila. Jih je bilo škoda. Par kompletov jih je imela, pa servis, kristalne vaze,…ker je to oboževala…in imela v omari. Umrla je, stara 56 let.
Takrat sem si rekla, da jaz nočem živet kot ona. Da nočem imet stvari samo za druge. Da želih uživat v lepotah in okusih najprej sama. Da sem pomembna! Če nikomur, sebi.
In delam tako. Res je, veliko delam. Na mnogo področjih sem v različnih obdobjih svojega življenja delala. V zdravstvu kot medicinska sestra. Na lokalnem radiu kot moderatorka in novinarka. V politiki pot poslanka. Preizkusila sem se kot amaterska igralka. Bilo je neko kratko obdobje nekje vmes, ko sem čistila bloke. Vse je bilo vredno.
Danes delam kot vaditelj aerobike in pilatesa in imam v Kranju svoj pilates studio, Fit vizija se imenuje.
Ko sem se pred nekaj več kot 15 leti odločala za to pot, me je bilo strah. Na izobraževanjih so bila sama mlada dekleta, tudi nekaj fantov, in jaz, 35+. Rekla sem si: ja, kdo hudiča, me bo sploh hotel? Pa se je izkazalo ravno nasprotno – moja leta so bila prava! Ker vsakdo pač ne mara, da ga trenira suha in lepa dvajsetletnica, brez odvečnega grama maščobe, v pajkicah in topku! Hvaležna sem sebi za odločitev, da grem na to pot. Rada delam v svojem studiu in navdušila sem tudi svojo hčero, ki je že moja desna roka.
Od nekdaj imam rada in živim s psi. In življenje piše zgodbe…ena od teh je, da sem postala vzrediteljica zlatih prinašalcev. Imam šest svojih zlatkotov in skozi vzrejo se je pri novih lastnikih pokazala potreba po občasnem varstvu njihovih kužkov – to so bili zametki našega Fitlux pasjega hotela. V pilates studiu odvodim ure in sem prosta, pri lastništvu psov, vzreji in hotelu za kužke ni tako. To je obveznost 24 ur na dan. In prav toliko sreče, veselja, zvestobe, hvaležnosti, dlak, sline, tačk…
Rada delam to, kar delam. To delo je tudi moje življenje in družina to razume. Ampak vedno bolj si znam vzeti čas zase. Vsak večer si v tiste kristalne kozarce moje mame natočim kozarec dobrega vina. Ali konjak. Zame je to ritual. Zaključek delovnega dne. Čas zase. Ker sem si takrat, pred 34 leti, rekla: jaz nočem umret, brez da si kaj privoščim.
Rada grem v gledališče. Še toliko bolj, če gledam svojo sestro in sem lahko njen kritik. Zelo sva povezani. Vesela sem da jo imam in hvaležna za trenutke, ki jih preživiva skupaj. Starejši kot sva, bolj se zavedava, da sva srečni druga z drugo in da se imava radi.
Ponosna sem na svojo hči. In na drugo, ki ji nisem mama, pa sem igrala vlogo mame. In vesela za oba fanta. Prav hecna družina smo pravzaprav! Ponosna sem nase, da sem to zmogla.
Vsak teden grem k frizerju. Ali dvakrat. Ker mi paše in se potem dobro počutim. Rada imam urejene nohte in redno hodim na depilacijo in pedikuro. Vsaka ženska bi morala imet možnost da si to privošči in se tudi zato počuti žensko. Premalokrat grem na masažo in v savno. Obljubim, poboljšala se bom!
Rada se družim. Sem in tja organizirava zabave. In greva. Znam se odklopit. In vseeno mi je, kaj si kdo misli. Ker – veste kaj? Moja mama je umrla pri 56. Z večno mislijo v glavi, kaj drugi mislijo, z vitrino, polno kristala in z željo, da bi kdaj kam šla.
Bližam se njenim letom. Od nje sem se naučila, česar ona ni delala: znam reči ne. Znam si vzeti trenutke zase. Kupim si, če mi je zelo všeč. Pojem, tudi če redi. In na koncertih skačem, tudi če potem cel mesec šepam.”