Novinarka in pisateljica Katarina Keček je v zadnjem času nase opozorila s knjigo Umetnost zavijanja z očmi. In če se med branjem knjige vsaj trikrat ne zasmejite na glas, vam avtorica povrne strošek knjige.
In tako kot je zanimiva njena knjiga, je zanimiv tudi zapis, ki ga je za nas pripravila Katarina. Za Urejene po petdesetem je razmišljala o svojem počutju in negi v zrelih ženskih letih:
“Kar se tiče nekih lepotnih trendov, bi kozmetična industrija že zdavnaj crknila, če bi morala živeti samo od mene. Že zdavnaj sem se naučila, da kreme za 300 ali 500 eur niso nič boljše kot navadna Nivea krema. Ker, če bi vse zadeve, ki si jih dajejo na obraz najbogatejše ženske sveta, da ohranijo mladost in lepoto, delovalo, potem plastični kirurgi ne bi imeli kaj delati. Pa temu ni tako.
Zato sem se že zdavnaj odločila, da denar namenjen kozmetičnim izdelkom raje uporabim za kaj drugega, potovanja, na ure joge, na glasbene inštrumente, knjige…
Še dandanes je tako, jaz pa se v svojem telesu, ki šteje skoraj 52 pomladi počutim tako dobro, kot nikoli poprej.
Ena plat zgodbe zakaj je temu tako je moja jogijska dejavnost. Pri štiridesetih letih sem imela zaradi štirih porodov veliko težav s hrbtenico, s kolki in koleni. Hodila sem že okoli zdravnikov, plačevala razne terapije za odpravo bolečine…. nič ni pomagalo. In vsi so mi govorili, da moram nujno ojačati hrbtne mišice, da bo pri tem močnejša tudi moja hrbtenica. Tako sem, večna antišportnica, ki tudi teč ne mara, pristala na jogi. Nehote, po sili. Zdelo se mi je najbolj u “easy”. Po treh mesecih prakse so vse moje fizične težave izginile kot, da jih nikoli ni bilo. Zavedala sem se vseh dobrobiti, ki mi jih joga prinaša, tako fizičnih kot mentalnih, zato sem se odločila, da se bolj poglobim v to indijsko filozofijo in način življenja ter da tudi opravim šolanje za učiteljico joge. Prvenstveno zaradi mojega zdravja, ker sem hotela, da postane to znanje in praksa joge reden del mojega življenja. In mi sploh ni žal. Pri mojih letih zdaj tečem, stojim na glavi in imam na trebuhu six packe, ki jih nisem imela nikoli poprej.
Redna meditacija in poslušanje lastnega telesa mi je tudi dalo večji notranji mir, spoznavanja same sebe in tudi lažjo osredotočenost na zadeve, ki jih v življenju počnem.
Srečanje z jogo me je posledično pripeljalo tudi do vprašanj o moji prehrani. Prej vsejedka sem postala rastlinojedka, čeprav se kakega dobrega kosa mesa nikoli ne branim. Nimam se za vegetarijanko, ne maram predalčkanja, mesa ne jem samo zato, ker ga moje telo težko presnavlja in to je vse. Že prej sem bila ves čas napihnjena, kot da sem v tretjem mesecu nosečnosti in ko sem iz prehrane izločila meso, se je uredila tudi moja prebava in napihnjenost je izginila. Prav tako tudi jem zelo malo.
Raziskovala sem, kateri narodi so najbolj vitalni in kateri živijo nadlje. Kitajci in Japonci. Zakaj? Ker jejo malo, njihova prehrana je sestavljena večinoma iz riža in zelenjave. Evropejci tako ali tako preveč jemo, v naših trgovinah prodajajo hrano, ki je v 80% zaradi konzervansov, E-jev in raznih umetnih arom tudi škodljiva za naše zdravje. Jem, ko sem lačna in ne, ko je čas za kosilo ali večerjo. Večkrat preskočim kakšen obrok, ker ocenim, glede na opravljeno delo, da ga moje telo v resnici ne potrebuje. Ločujem čustveno in telesno lakoto. Če sem lačna pojem kakšno sadje, najraje banano, mojemu telesu da energije za približno eno uro. Na svoje telo gledam kot na nek avtomobil, kot na neko mašino in zanj tudi tako skrbim. Dajem mu tisto, za kar mislim, da je zdravo in dobro zanj in ne tistega, kar bi moje telo morda želelo. Ne rečem, da ne padem na čokolado ali na kakšen kozarec vina, seveda, redno padam na te grehe a se naslednji dan znova postavim na pot, ki je zame najboljša.
Pijem veliko vode, okoli 2 litra dnevno in to samo mlačno vodo. Spet zakaj? Zato, ker naše telo najlažje absorbira tekočino, ko je ta na naši telesni temperaturi, okoli 35 stopinj Celzija. Prevročo ali premrzlo tekočino mora naše telo najprej ohladiti ali pogreti, da jo spravi na 35 stopinj pri tem pa znova izgubljamo veliko energije.
Zjutraj že leta najprej na tešče spijem 3 dcl tople limonade, ki požene moj metabolizem, poleg pojem tudi par žlic svojega golden-booster, kot mu ljubkovalno rečem: nariban svež ingver z medom in cimetom. Teh par žlic da meni tolikšno energijo, da bi že zjutraj lahko gore premikala. In vedno se trudim, da imam s sabo v torbici kakšno proteinsko tablico ali kakšno suho sadje, če me slučajno zapopade lakota. Ker takrat ponavadi jejo oči in ne mi. Ko smo lačni se posledično preveč najemo in ugotovila sem, da moji možgani bolje funkcionirajo, če sem malo lačna kot če sem preveč sita.
Z svojimi lasmi imam nek svojstven odnos. Navijam za to, da imamo vse ženske dolge lase. Tudi sama jih puščam in ko slišim za ta neumen pregovor: “Leta gor, lasje dol,” me spopade živa groza. Zakaj bi morale starejše ženske nositi kratke lase? Kje to piše? Vse naše babice, prababice so nosile dolge lase, zvezane, spete v kite ali spuščene. Lasje so bili njihova krona, njihova lepota, njihova moč. Zelo malo žensk mojih let poznam, ki bi nosile daljše lase. A vsem nam paše, moram priznati in vse smo bolj ženstvene od kolegic, ki so zaradi let postrižene na kratko. Ker je to, kaj, bolj praktično ali morda zato, ker so tako lepše? Ne vem. Vsaka po svoje.
Obožujem svoje lase in z njimi imam posebne rutuale, ki bi znali biti komu malo nenavadni. Redko perem lase. Enkrat na dva tedna recimo, ali še bolj poredko. Pa nisem umazanka, da smo si na jasnem, tuširam se vsak dan. Zakaj tako redko perem lase? Moji lasje so prekrasni, gosti in svilnati. Vedno so bili takšni. Večina mojih prijateljic ima težave z lasmi. Večje kot imajo težave, več si lase perejo in nanje zlivajo različna čuda, ki naj bi te težave odpravila. Bolj, ko zalivajo lasišče, bolj lasje trpijo in z vsakim agresivnim pranjem se tanjša naravni varstveni ovoj našega lasu. Ker ne delam v rudniku ali v mehanični delavnici, večinoma sedim v pisarni ali doma za računalnikom in tipkam, moji lasje prazaprav sploh ne pridejo do situacije, da bi se resno umazali. Vsake toliko jih povoham in ko ocenim, da je potrebno pranje, jih operem. Uporabljam samo blage otroške šampone, občasno pa lase zavijem v kakšno olje, olivno najraje in jih tako pustim kakšno uro.
Ko se mi zazdi, da bi lasje potrebovali pranje, pa recimo da nimam časa, potem jim privoščim suho šamponiranje s sodo bikarbono. “Posolim” lase, vdrgnem sodo v lasišče, pustim nekaj minut in potem nad umivalnikom stresem odvečen prašek. Probajte, deluje, pa še zdravo je.
Zame velja recept, da bolj, ko svoje lase pustim pri miru, lepši so in so tudi bolj zdravi. Kako pa je za druge, tega pa ne bi vedela.
Tudi za obrazno kozmetiko ne uporabljam nekih hudih krem, večinoma se mažem z ghe maslom ali pa uporabljam različna olja, arganovo, šipkovo, avokadovo, mandljevo…. Spotoma naredim kak požirek. Če je dobro za naše telo od zunaj, potem je dobro tudi od znotraj. Pravilo število 1 kar se tiče kozmetike.
Čuda nekih ritualov vzdržujem, s katerimi častim sebe, svoje življenje in svoje telo kot hram, ki mi omogoča bivanje na Zemlji. Trudim se, da čimbolj lahkotno plujem skozi čeri, ki mi jih nastavlja življenje. Da sebe, druge pa še manj, ne jemljem smrtno blazno resno, da se čim manj oziram v preteklost, da za jutri ne načrtujem preveč in, da vsak dan izkoristim tako, kot bi bil moj zadnji.”