Januša Mravlje

Do svojega 50. leta sem živela povsem predvidljivo, klasično življenje. Dobra služba v javnem podjetju, mož, sinova, hiša, dva psa in kar nekaj drugih hišnih ljubljenčkov, ker smo vsi veliki ljubitelji živali. Življenje nam trenutno bogati in osrečuje psička Daisy.

Po prihodu iz službe sem bila leta in leta taksi za uspešna sinova, saj je bil mož večino dneva v službi. Otroka sem podpirala in spodbujala pri vsem, kar sta se lotila, zame in za moje želje ni bilo časa. Pri 37ih letih me je življenje sicer malenkost upočasnilo, saj sem zbolela za rakom.

Kmalu po ozdravitvi sem spet pozabila nase in nadaljevala z istim tempom. In prišel je moj 50. rojstni dan, dan, ko se je začelo spreminjati in podirati vse. Najprej počasi, potem z neverjetno hitrostjo in razdiralno močjo. V podjetje se je vmešala politika. Zanje nisem bila več dobra, kljub temu, da sem 20 let dobro in vestno delala. Stopnjevalo se je do te mere, da sem pristala v dolgotrajnem bolniškem staležu. Fizično in psihično na dnu.

A v vsakem slabem je tudi nekaj dobrega. Nekaj, kar te potisne iz cone udobja in te usmeri na pravo pot, pot srca. V tem času sem začela spoznavati kdo sem in kaj želim. Sebe sem poskusila postaviti na prvo mesto. Začela se je moja pot prebujanja, iskanje same sebe in vsega, kar me dela živo, kar me veseli. Že pred tem sem kdaj pa kdaj ustvarjala. Izdelovala sem nakit in razna unikatna darila, predvsem za obdarovanje sodelavcev in prijateljev. Prej nisem imela časa, med bolniško pa sem naenkrat imela čas zase. Morala sem početi nekaj, kar me bo dvignilo, kar mi bo povrnilo veselje, motiviranost za življenje, kajti misli so bile na momente tudi zelo samodestruktivne. Med premišljevanjem o tem, kako se naj razvedrim in najdem smisel življenja, je bilo slikanje prvo, na kar sem pomislila.

Začela sem spet brati, predvsem starodavne skrivnosti in modrosti, privlačili so me različni simboli. Od keltskih, egipčanskih, staroslovanskih, vilinskih in še bi se našlo. Le-te sem vključevala v slike. Slike sem risala zase, za moje trenutne »potrebe«. Ker sem prebrala, da se okrevanje začne z odpuščanjem tistim, ki so te prizadeli, je bila prva slika z vilinskim simbolom Odpuščanje. Naslednja slika je bila Samozavest in tako naprej. Med samim slikanjem se mi je v sekundi utrnila tudi pesem, ki je predstavljala sliko in sem jo hitro zapisala. Nastalo je ogromno slik in več kot 20 pesmi. Utrnila se mi je misel, sprva zelo sramežljiva, a bolj kot sem razmišljala o njej, bolj mi je bila ljuba. Napiši knjigo, kaj se ti je dogajalo. Kako si pristala na dnu, kako si se iz dneva v dan borila, kako si se pobrala in zrastla. Gradiva sem imela ogromno. Tako je nastala knjiga Prebujajoča.

Knjigo sem prvič predstavila na svoji prvi samostojni slikarski razstavi marca 2023. Razstava ni vsebovala le mojih slik, temveč sem določene slike predstavila tudi s fotografijo, kjer sem sama predstavila motiv slike. Poleg slike pa je bila predstavljena tudi pesem. Ni bila klasična razstava in odziv ljudi je bil neverjeten, zato bi jo rada predstavila še kje. Slike so predvsem energijske in zelo dobro delujejo na ljudi, sodeč po odzivu, kar smo tudi preverili z delovanjem slik na možgane pri lokalnem visoko tehnološkem podjetju.

 

V želji po novih znanjih, sem veliko brala tudi o energijah, neverjetno me je začelo privlačiti vse v zvezi z Nikolo Teslo. Naučila sem se veliko tehnik zdravljenja z energijo in opravila certificirane tečaje (Tesla metamorfoza zdravja, Keltski reiki, Access bars, Access Facelift, Access MTVSS in druge), spoznavam in se učim tudi o delovanju kristalov. Vsega tega ne bi spoznala, če ne bi v želji pomagati sebi preizkusila delovanje teh tehnik.

            Neka modra ženska mi je nekoč dejala, da bom pomagala veliko ljudem. Takrat tega nisem razumela. Sedaj se to uresničuje. Vidim ljudi, ki gredo s terapije pri meni prerojeni, polni optimizma in nove volje. Boljšega počutja. Za vsakega si vzamem čas in se po terapiji veliko pogovarjamo. Včasih to traja več ur. In ni mi žal za ta čas, ki ga podarim. Velikokrat je to najbolj zdravilno. Organiziram tudi druženja za ženske, kjer se pogovarjamo o določeni temi in izmenjujemo mnenja, se smejimo in včasih tudi zajočemo. Tega pristnega osebnega stika nam primanjkuje in te urice so izjemno lepo sprejete. Na njih se je stkalo že kar nekaj novih prijateljstev med udeleženkami in to me najbolj osrečuje.

Poleg vsega sem vedno rada plesala, to počnem še sedaj. Sinova sta bila izjemno uspešna v modernih tekmovalnih plesih (mlajši je večkratni državni, evropski in svetovni  prvak v hip hopu, street danceu, disco dancu). Sama sem tekom življenja plesala več zvrsti, sedaj pa plešem in poučujem Country line dance. Energijo, ki jo dobim od soplesalk, od mojih tečajnic in tečajnikov se ne da opisat. To je čas, ko pozabiš na vse in samo plešeš. Hkrati pa je znano, da so frekvence in vibracije glasbe dobre za telo in dušo.

Leta preizkušenj so me izoblikovala do te mere, da se ne obremenjujem več s tem, kaj si ljudje mislijo. Če mi je nekaj všeč, naredim. Tako sem si tudi lase pobarvala na roza in vseeno mi je, kaj si kdo misli. Počnem stvari, ki si jih pred leti nisem niti predstavljala. Tudi na letalo grem, kar sem se prej celo življenje bala. Nimam več strahu pred javnim nastopanjem. In še veliko tega. Najbolj pa sem ponosna na to, da sem spet spoznala, da sem vredna, kar so mi želeli odvzeti in skoraj jim je uspelo.

Na kaj sem v življenju ponosna? Na oba sinova, ki sta zrastla v odgovorna, uspešna človeka z veliko talenti, empatije in z delovnimi navadami. Starejši sin Jure je lansko leto dokončal doktorat iz bioloških znanosti in je zaposlen na Biotehniški fakulteti kot asistent, zelo je dejaven tudi izven tega, mlajši sin Luka končuje študij Biotehnologije na isti fakulteti, prav tako kot starejši je dejaven v študentskem svetu, kariero plesalca je sicer končal a se je posvetil učenju solo petja, kjer je prav tako izjemno uspešen. Lansko leto je bil izmed prijavljenih pevcev iz vsega sveta izbran v Eurochor med 50 pevcev in bil z njimi v Švici, kjer so imeli 4 koncerte. Že 30 let sem poročena z Alešem, ki nas podpira v vsem in nam pomaga. Brez njega ne bi uspela čez to težko obdobje. V tem času mi je odpadlo veliko »prijateljev«, a še več jih je prišlo na novo. Te sedaj izjemno cenim.

Veliko idej še imam in upam, da jih uresničim. Stres je seveda pustil posledice (avtoimuna bolezen, ki jo k sreči s tehnikami, ki jih poznam dobro obvladujem) a volje do življenja in ustvarjalnosti mi ni vzel. Lansko leto, po 22ih letih dela v podjetju sem naredila nekaj nepojmljivega, dala sem odpoved. Šla sem v nesigurno prihodnost, v službo za določen čas, z bistveno nižjo plačo, stara pa sem že 53 let. Materialne stvari mi pomenijo bistveno manj kot nekoč. Cenim vse drugo. Ne vem, kam me bo življenje neslo in s čim se bom preživljala. Največja moja želja je, da bi od hobijev lahko živela. To je zelo težko. Vem pa nekaj. Predvsem bom delala tam, kjer se bom dobro počutila in v smeri, da me bo delo izpolnjevalo, da dam ljudem nekaj, kar jim bo polepšalo življenje. Najmanj, kar lahko naredim zase in za lepši svet je, da se vsak dan nekomu vsaj prijazno nasmejim in ga pozdravim. Prijaznost ne stane nič, dela pa čudeže. In teh je v mojem življenju vedno več.