Dejstvo je, da si dnevi v tednu sledijo lepo po vrsti, od ponedeljka do nedelje. In vsi vemo, da »nekega dne« ni eden izmed njih. Zato sem svojo novo popotniško izkušnjo postavila v bolj oprijemljiv časovni pojem: to je nedelja, 21. september. Uh, to je pa zdaj že čisto nekaj drugega, je popolnoma dokončno. In se tudi približuje. Priznam, da je drugače in da je vznemirljivo. Pravzaprav je to, kar si od življenja želim.
Razlikuje se od vseh mojih dosedanjih potovanj, ki smo jih imeli kot družina in v zadnjih letih, ko sva z možem skupaj raziskovala svet. Zdaj bom potovala sama. Namesto letala sem izbrala avto, namesto eksotičnih krajev sem izbrala Evropo. Namesto rezervacije hotela sem izbrala »swap«. Namesto dvojine se je zgodila ednina.
Ideja za zamenjavo stanovanja oziroma hiše s popolnim neznancem mi je že nekaj časa izjemno zanimiva, zato sem si ogledovala različne portale, kjer lahko objaviš svojo nepremičnino in iščeš ter raziskuješ različne ponudbe. Nekako mi je bil najbolj všeč Swaphouse, ki sta ga ustanovila Kat in Tobi iz Amsterdama v času Covid pandemije. Seveda je na tem kraju največ sodobnih nomadov, ki lahko združujejo delo s potovanji. To so ljudje, katerih delo ni vezano na kraj, pač pa lahko delajo od kjerkoli. Naslednja skupina so upokojenci s pustolovskim načinom razmišljanja in teh je seveda precej manj. No, in zdaj sem tukaj tudi jaz. Argelès-Gazost je majhno mesto na jugu Francije s približno 3.000 prebivalci, leži na nadmorski višini okoli 500 metrov na obrobju Pirenejev. To je moj cilj in tukaj bom raziskovala z novimi pogledi na življenje, odkrivala nove modrosti in prehodila neznane poti.
Jeff Greenwald je lepo zapisal: »Gremo tja, kamor moramo iti, in šele nato poskušamo ugotoviti, zakaj smo tam.«
Italija, Francija, Andora,…Argelès–Gazost,…J’arrive!
Moj prvi postanek je v Genovi, ki je največje severno pristanišče v Italiji in središče letoviškega življenja na ligurski obali. In leta 1451 se je tukaj rodil Krištof Kolumb. Žal sem prispela malo prepozno za izlet v Portofino, ki je bil v mojih mislih.
Sem pa vroč poletni dan izkoristila za dolgo plavanje, sprehod po promenadi in ogled razstave likovnih del lokalnih ustvarjalcev. Všeč mi je, ker imajo morje v svoji duši in taki so tudi njihovi izdelki.
Krasen večer sem zaključila na terasi na vrhu gradu Castello Miramare. Veter in oblaki so že nakazovali nevihto, ki me je naslednje jutro pospremila na poti v Francijo.
Moj cilj je bilo letovišče v Cap d’Agde, približno 70 kilometrov naprej od Montpellierja. Sem bila kar vesela, da sem se tukaj znašla konec septembra in ne poleti. Plaže z mivko in veliki apartmajski kompleksi niso nekaj, kar bi me pritegnilo, je pa po dolgi vožnji zelo prijal pomirjajoč sprehod v pojemajočih valovih francoskega morja. V tam času je bilo tukaj precej umirjeno, kar je omogočalo dober počitek.
Ko sem načrtovala vožnjo, sem namenoma izbrala krajše etape in cilj tretjega dne je bila Andorra la Vella, glavno mesto Andore.
To je sicer pomenilo daljšo pot, vendar v Andori še nisem bila in te priložnosti nisem želela izpustiti. Andora preprosto navduši, je ena najstarejših in najmanjših držav na svetu. Na račun trgovanja, turizma in bančništva ljudje tukaj lepo živijo.
Uradni jezik je katalonščina. S 1.029 metri nadmorske višine pa je Andorra la Vella najvišje ležeča evropska prestolnica. V Andori ni letališča in ni železnice, je pa cena bencina 1,22 eura, kar je seveda zelo razveseljivo.
Nizki davki, prekrasni razgledi in lepa narava, zadovoljni ljudje, prijetno vzdušje, veliko restavracij in kavarn, dobra hrana, zanimiva zgodovina – vse to so stvari, zaradi katerih bi z veseljem še raziskovala. Ampak… mene že pričakuje Argelès-Gazost.
Ne potujemo, da bi ušli življenju, ampak da življenje ne uide nam.
Moja prva swap izkušnja se je pričela zanimivo:
Remy iz Francije se mi je oglasil na messenger in ne preko swap aplikacije, star je 28 let. Najprej sem ga hotela blokirati, saj so v trenutku zasvetile vse rdeče luči in zazvonili vsi alarmi. To pa že ne bo šlo… že res, da sem gospa v zrelih letih, ampak to tudi pomeni, da sem na tem svetu že kar nekaj časa in zato vem, kako se vrti. V svojem razmišljanju sem si vedno predstavljala zamenjavo z žensko, nikakor pa ne z mlajšim fantom. Vseeno sem se odločila, da mu odgovorim in ga usmerim na portal, ki vendarle nekako daje občutek sigurnosti v objavljene podatke. Pred očmi so se mi risali prizori, kako pridem po dveh dneh vožnje v Francijo na določen naslov in tam ni nikogar. In podobni odlomki iz najhujše nočne more. Ugotovila sva, da želi Remy potovati od septembra do marca naslednje leto po različnih evropskih krajih in državah in med njimi je tudi Slovenija. Moj kontakt je našel na Swaphousu. Remy je iz majhnega kraja ob vznožju Pirenejev, blizu Lurda na jugu Francije. No, to mi je bilo všeč. Tam blizu sva z možem pred natanko desetimi leti pričela svoj prvi Camino, 820 kilometrov dolgo francosko pešpot po Španiji do Santiaga. Pot sva prehodila v 21 dneh, kar pomeni, da sva hodila 40 kilometrov dnevno, v vseh vremenskih pogojih. Čudoviti kraji in nepozabni spomini.
Jaz sem potem na Remya malo pozabila, saj sem komunicirala tudi z drugimi ljudmi iz različnih krajev. Všeč mi je bila hiša na podeželju na jugu Italije, pa obmorsko mestece na Nizozemskem, … In čez približno mesec dni dobim sporočilo od Remya preko Swaphousa, s predstavitvijo, fotografijami, močjo interneta,…. Vse, kot je treba. Njegovo stanovanje je v prvem nadstropju bloka v mestu Argelès-Gazost. Ni veliko, je pa prijetno, z balkonom in pogledom na hribe. V trenutku mi je bilo všeč in tudi najina komunikacija je zdaj bolje stekla.
Prvi dvomi so bili odpravljeni, počasi so se krepili občutki navdušenja in pričakovanja moje prve samostojne pustolovščine. Odločitev za Remya in za Francijo je bila v mojem razmišljanju že skoraj potrjena.
Remy dela kot razvijalec programske opreme v podjetju, kjer pretežno moška ekipa poenostavlja življenje strokovnjakom iz področja mizarstva, žaluzij in zapiral. Po duši je športnik in ima rad pohodništvo, paragliding, kolesarjenje in smučanje. Navdušuje ga tudi rugby. Njegova prijateljica dela v bolnišnici, zato si popolnega nomadskega življenja ne more privoščiti, ga bo pa na tej poti včasih obiskala. Vse ključne stvari sva usklajevala z dopisovanjem in končno sva se spoznala tudi preko video klica. To je odpravilo še zadnje dvome, ki so se občasno oglašali nekje v ozadju mojih razmišljanj. Spoznala sem čudovitega fanta, s katerim si zares želim deliti to novo izkušnjo. Tudi Remy potuje na tak način prvič. Zelo je prijazen in zares želi pomagati. Odprto sva se lahko pogovorila o najinih pričakovanjih in oba sva z navdušenjem pristopila k podpori drug drugemu.
In zdaj sem tukaj. V njegovem lepem stanovanju s pogledom na Pireneje in s parkiriščem pod oknom, v centru živahnega mesteca Argelès-Gazost.
Prvi vtisi se počasi sestavljajo. Kraj je lep in čist, vzdušje zelo prijetno.
Cvetlične zasaditve, avenije, parki, stoletna drevesa, fontane… kaj tako lepega in dovršenega res nisem pričakovala. In prav zato še toliko bolj razveseli.
Neskončno sem hvaležna, da sem lahko na tem kraju. Pomeni mi tudi potrditev, da je prav, da se včasih prepustimo in sledimo zgolj občutkom. In edina filozofija, ki deluje je: rešuj, ko se zgodi. Seveda se zgodijo nepredvidene situacije in s tem ni nič narobe.
Zgodi pa se tudi veliko lepega, prav tako nepredvidljivega in nepričakovanega. Lepota teh krajev me je res navdušila.
Jasen in topel jesenski dan je več kot primeren za skalne kopeli. Obiskala sem termalno zdravilišče v Cauteretsu. V Bains du Rocher sem uživala ob osupljivih pogledih na okoliške vrhove. Hladen gorski zrak in naravna toplota vode naredita izjemen kontrast, ki prija telesu in razveseli dušo.
Potovanje je prvi veliki dokaz svobode. (Paul Morand)
V Lurd sem naredila en majhen Camino – 14 kilometrov tja, kakšne 3 po mestu in do Cerkve Svete Bernardke Lurške in še 14 nazaj, malo čez 30 vse skupaj. Nekako verjamem, da so želje in prošnje bolje sprejete, če jih v vesolje pošiljamo počasi ter na pravilen način in se zanje tudi malo potrudimo. Na tak način celotno stvarstvo deluje v naše dobro.
Hodila sem po poti, ki so jo iz stare železniške proge spremenili v kolesarsko in pešpot. Pot nas vodi pod železnim mostom, katerega kovinska konstrukcija ima razpon 56 metrov in je bil predan v uporabo leta 1884.
Mimo apnenčastega masiva Pibeste, ki se ponaša z izjemno pokrajino in neverjetno bogato biotsko raznovrstnostjo. Tukaj domuje egiptovski jastreb (beli in črni) in lepa rožnata roža imenovana Manescau erodium. Pa naprej ob reki Gave de Pau, ki leži v območju Natura 2000. V hladni in s kisikom bogati vodi pa živi »fario« ali potočna postrv. Vrnitev vidre v reko je pokazatelj odlične kakovosti vode.
Zdravilno živo vodo dobimo kar zraven kave. Voda je sveža in poživljajoča, meni je bila noro dobra.
Paul Claudel je v knjigi Skrivnost Lurda zapisal: »Lurški čudeži pomenijo povezanost med srednjim vekom in sedanjostjo, posredujejo nam nekakšno duhovno zamenjavo med onimi časi, ko so ljudje imeli še pravo, lahko rečemo preprosto vero, in med našim stoletjem, ki vse preveč veruje v neomajne možnosti napredka in je ves napuhnjen zaradi svojih velikih uspehov v znanosti in tehniki.«
Morda bo moj zapis tukaj nekoliko drugačen od pričakovanega. O Sv. Bernardki Lurški in čudežih, ki so se ji dogajali, je veliko zapisanega in povedanega. Jaz na to gledam z določene razdalje. Menim, da mora vsakdo prejeti takšno mero filozofije in religije, kot jo je sposoben prebaviti. Med vsemi svetovnimi religijami je le malo bistvenih razlik, v osnovi vse usmerjajo v pravilno. Moralni napotki so torej po svojem bistvu enaki v vseh religijah. In ta osnovna vera lahko pripada celotnemu človeštvu in je ni potrebno omejevati na deželo, čas ali na določen krog ljudi.
Voltaire pravi, da je religija tolažba slabotnih. Nietzsche v jedru svoje ideologije razlaga podobno: Naj bo kakorkoli že, slabotni potrebujejo oporo. Četudi bi vedel, da je njihova religija le produkt domišljije, jim je ne bi odrekel. Religija je varno zatočišče milijonom žalujočih in trpečih. Navadno se tisti, ki iščejo izhod iz trpljenja, zatečejo k religiji, ki jim je najbližja. Človeka, ki se utaplja, pač ne moreš obsojati, če se oprime vsake rešilne bilke.
Vsak posameznik mora sam poiskati svojo pot in hoditi po njej. Vsak mora sam poiskati svojo srečo, svoj navdih in svoj nasmeh. Morda je včasih težava v tem, da večina sploh ne ve, kaj išče. Velja tako za bogate, kot za revne.
Množice ljudi, ki prihajajo v ta kraj, so me seveda spodbudile k razmišljanju. Bi bilo mogoče, da je religija zelo dober anestetik za bolečine življenja? Pa pozdravi tudi bolezen? Meni je zelo blizu rek, ki sem ga v povezavi z vero slišala že večkrat: Pomagaj si sam in bog ti bo pomagal. Vsekakor pa navduši lepota sakralnih objektov in vzdušje, ki je tukaj prisotno. Toliko iz Lurda.
Kamor koli greš, pojdi z vsem svojim srcem. (Konfucij)
Luz St. Sauveur se nahaja približno 20 kilometrov od kraja mojega bivanja in zadnji vikend v septembru je tam zares živahno. Odvija se festival in sejem CHOP, ki ima korenine v običajih pastirjev, ki so svoje črede ovac pripeljali nazaj v vasi, da bi jih prodali v Luzu.
Z veseljem sem obiskala ta dogodek pastirskih tradicij, ki ga danes praznujejo s kuhinjo, z degustacijami, s tekmovanji, s prikazi del, z zabavo, s fanfarmi, z godbami in s pesmimi na ulicah.
Oznaka Barèges Gavarnie AOP ohranja tradicijo ovčjereje, opominja nas na močno identiteto in znanje, ki se prenaša iz roda v rod.
Izbrala sem si dve vrsti čudovitega ovčjega sira.
Torta iz ražnja je PIRENEJSKA torta, pečena je okoli stožčastega modela na ražnju, ki se stalno obrača. Pečenje lahko traja več ur, odvisno od velikosti torte.
Še sprehod po mestu in do gradu iz 11. stoletja in moja nedelja je popolna.
V Arras-en-Lavedan sem obiskala gorsko cerkev svetega Martina (itak :-)).
Nekdanje župnišče je bilo obnovljeno in je postalo La Maison des Arts, ki širi poslanstvo promocije obrti, ustvarjanja kulturnih dogodkov in urejanja razstavnih prostorov.
Ko stopiš iz cone udobja, začneš resnično živeti.
V dolinah Gavarnie so doma borovnice, celi hribi so poraščeni z njimi. Zato ne čudi, da so v lokalni kulinariki zelo priljubljene. Nujno je poizkusiti borovničevo marmelado, borovnice pa uporabljajo tudi kot dodatek k slanim jedem ali sirom.
Pirenejski borovničev kolač pa je popolna izkušnja za uživanje v teh okusnih in hranljivih sadežih narave. Jaz ga naročim kar vedno, kadar jem zunaj. Ker – povsod je malo drugačen.
Hautacam je športno središče v francoskih Pirenejih, zelo znano je seveda po gorski etapi dirke Tour de France, ko se tukaj zberejo množice navdušenih kolesarjev in navijačev.
Nahaja se med 1.500 in 1.800 metri nadmorske višine. Vzpon na Hautacam je zato prizorišče nepozabnih kolesarskih dogodkov.
Seveda tudi za naše kolesarje.
Najbolj vznemirljiva aktivnost v Hautacamu je vožnja z Zippy Bike! V oktobru ni več glavna turistična sezona, zato zdaj ne obratujejo, si pa predstavljam, da je vožnja s kolesom na višini več kot 50 metrov nekaj posebnega.
Tudi sicer pa lahko tukaj občudujemo najlepše gorske vrhove dolin Gavarnie.
Najboljša stvar pri potovanju ni to, kaj vidiš, ampak to, koga srečaš.
Jaz občutim Francoze kot zelo vljudne. Največkrat ni samo »bonjour«, pač pa »bonjour, madame«, kar naredi zelo prijeten občutek, sploh ker pozdrav spremlja tudi nasmeh. Je pa res, da se gibljem v manjših mestih.
Seveda sem največjo razliko opazila že na avtocesti, ob prehodu iz Italije v Francijo. V trenutku je izginil italijanski temperament in vožnja je postala precej bolj umirjena. Enako je tudi v mestih, na prehodu za pešce obvezno ustavijo, dostikrat že prej počakajo in pogledajo, kaj nameravaš. In še nekaj izjemno lepega: vsi psi so na povodcih. Nihče ne pomisli, da mi bilo do igre z njegovim ljubljenčkom, čeprav je najbolj sladek na svetu. To mi je pa res všeč.
Z znanjem jezikov so nekoliko bolj šibki, kar pa je na nek način tudi razumljivo, glede na velikost države in seveda na številne kolonije, ki so jih v zgodovini posedovali. V Franciji je čas za kosilo izjemno pomemben, zato večina trgovin in ostalih storitev zapre svoja vrata med 12. in 14. uro.
Se pa ob pozdravljanju zelo radi objemajo in poljubljajo. Poljubili smo se celo z lastnikom gostilne, kamor smo šli na kosilo. No, mislim, da so se z mojimi gostitelji lahko tudi osebno poznali. Na kosilo sem šla z madame Martine in z madame Marie. Čudoviti dami sta Remyeva mama in babica, za krajši čas se nam je pridružil tudi njegov oče.
Madame Martine je najmlajša izmed štirih hčera madame Marie. Tudi sama ima poleg Remya še enega sina in hčerko. Kot družina so zelo povezani, njihovi odnosi so topli in pristni. Madame Martine dela kot računovodkinja v tovarni čokolade Pailhasson, v najstarejši tovarni čokolade v Franciji, ki jo je leta 1729 v Lurdu ustanovil lekarnar Pailhasson. Lastnik je bil do prejšnjega tedna bratranec Remyevega očeta.
Upokojitvena starost je v Franciji 64 let. Madame Martine ima veliko prijateljic, s katerimi gredo tudi zdaj skupaj na morje v Španijo. Vesela sem za naše druženje, saj je zares prijazna, nasmejana in topla oseba.
Madame Marie je pa moj vzor. Je oseba, ki enostavno očara. Kot mlado dekle je odšla v NYC, kjer je delala kot guvernanta. Tekoče govori francosko, angleško in špansko in s prevajanjem iz angleščine v francoščino ni bilo popolnoma nobene težave. Naslednji teden bo dopolnila 94 let. Vsak dan 15 minut telovadi po vajah iz televizije. V Lurdu ima trgovinico s spominki in vsak dan še 4 ure dela. Ko smo končale kosilo, se je še z avtom odpeljala v Lurd, da je pogledala, če je vse v redu. Živi sama v zelo lepi hiši. Navdušila me je z nasmehi, iskrivostjo in urejenostjo. Sem skoraj prepričana, da je šla skozi življenje z veliko mero pozitivne naravnanosti. Njena bližina me je napolnila z radostjo in neskončno sem hvaležna, da smo se spoznale.
Ko potuješ, odkriješ, da so vsi ljudje enaki, ne glede na to, od kod prihajajo. (Paulo Coelho)
Pont d’Espagne se nahaja 7 kilometrov iz Cauteretsa, zgradili so ga leta 1886, sprehod ob njem pa navdušuje z veličastnimi pogledi na velik slap, ki teče pod njim ter na gore in gozdove. Nekoč je bil ta most pastirska pot, prehod čezenj pa je omogočal trgovske izmenjave s Španijo. Od tod tudi ime.
V smaragdno zelenih vodah jezera Gaube se zrcali Vignemale, najvišji vrh francoskih Pirenejev (3.298 m). Izjemna lepota narave in popoln mir.
Od mostu je do jezera približno 45 minut vzpona po urejeni gozdni poti. Območje je domovanje gamsov, brkatih jastrebov in svizcev. Na vrhu nas pozdravijo ovce in račke ob jezeru.
Jezero Gaube leži na višini 1725 metrov. V poletnih mesecih je sicer mogoč tudi vzpon z gondolo. Zdaj gondola ne obratuje, kar pomeni, da je bilo zelo malo obiskovalcev.
Nacionalni park Pireneji je eden izmed šestih narodnih parkov v Franciji. Razteza se v dolžini 100 km in poteka ob francosko – španski meji. Vrhovi niso ostri, med njimi pa se vijejo dolge doline, polne jezer.
To območje bi z lahkoto označila za popolno pohodniško destinacijo. Na poteh občutimo divjino, lepoto gora in visokogorskih jezer ter odmaknjenost in neskončen mir.
Za vse, ki radi hodimo, je to eden lepših trekingov, poti pa potekajo brez strmih vzponov in spustov. S krasnimi pogledi. Oktober ni čas visoke sezone, temperature za hojo so ravno prave in jesenske barve popolne. Gozdovi in ledeniški slapovi so tukaj samo zame. Vsak dan posebej uživam sama s seboj. Skozi samotna razmišljanja lahko potujem po neskončnih prostranstvih svoje duše.
Saint–Pé-de-Bigorre je slikovita vasica, ki se ponaša s čudovito naravno dediščino, jamo Bétharram, ki nas popelje na veliko potovanje v središče Zemlje.
Nahaja se 8 kilometrov od Lurda. Jamo je leta 1819 odkril nekdanji Napoleonov vojak, leta 1900 pa je postala dostopna za javnost. Zgornji del jame nas navduši s svojimi obsežnimi dvoranami.
Potem se spustimo v 80 metrsko brezno, kjer si je reka popolnoma prilagodila rečno strugo. Po reki se nekaj časa peljemo z ladjico, zaključimo pa z majhnim vlakcem.
Ne, ničesar ne obžalujem. In ta melodija jezika zveni vsak dan lepše.
https://www.youtube.com/shorts/8UEbj6tLsIA
No, ne obžalujem niti majhnih presenečenj, ki jih prinaša vsakdan. Danes sem natočila gorivo in naročila še pranje avta, ker je bila moja Toyotka že nekoliko neugledna. Malo mi je bilo sumljivo, ker je bilo pranje samo 2 eura,…. ampak,… tukaj je dejansko vse ceneje. Presenečenje je sledilo, ko mi je uslužbenka rekla, da lahko vpišem kodo in pričnem s čiščenjem. OOOOO!!! Ok, ni bilo v načrtu, ampak ne bo pa tudi konec sveta. In končno je prav lepo izpadlo. Za 2 eura.
Je pa tudi res, da sem bila na poti med oblake in ni bilo stvari, ki bi mi lahko pregnala vedrino in dobro voljo.
Pic du Midi je gora v francoskih Pirenejih, visoka 2877 metrov. To je priljubljena visokogorska točka, ki je dostopna vsem obiskovalcem že 130 let. Na to mesto prideš najprej zaradi najlepšega razgleda. Panorama Pirenejev je zares dih jemajoča.
Zato seveda nekoliko zabava lanski obisk francoskega predsednika Emmanuela Macrona in kitajskega predsednika Xi Jinpinga, ki se je zgodil v popolni megli. To srečanje na Pic du Midi je bilo del praznovanja 60. obletnice diplomatskih odnosov med Francijo in Kitajsko. No, tukaj smo navadni smrtniki malo v prednosti, lahko pogledamo vreme in ta kraj obiščemo, kadar je sonce.
Na vrhu stoji observatorij Pic du Midi, ki je pomembno astronomsko in meteorološko opazovališče. Lahko si ogledamo teleskope, muzej in panoramske terase. Lokacija ponuja obiskovalcem tudi večerne obiske, ki so izjemno doživetje vesolja in Mlečne ceste.
Dostop z gondolo gre iz kraja La Mongie, ki je tudi smučarsko središče.
Tisti, ki potujejo, živijo dvakrat. (Omar Khayyam)
Večer sem preživela v izjemno prijetni ženski družbi Martine, Natalie, Marie, Theodore, MariePiere, še ene Martine in Milene. Verjetno sem imena tudi malo narobe napisala, ker je bilo vse samo fonetično, ampak to naj mi bo oproščeno. Pomembno je, da sem spoznala čudovite dame, ki znajo uživati življenje.
Povabljena sem bila na večer karaok v lokal, kjer se najprej tudi večerja. Tukaj je hrana povezana s čutnostjo, s strastjo in uživanjem. Vse brez slabe vesti, počasi, z ugodjem in francoskim šarmom, ob kozarcu žlahtnega rdečega vina. Miza se je šibila od veselja in seveda ni manjkal niti stopljeni Brie, v katerega smo pomakale kruhke. V hrani smo uživale z vsemi čuti, okušale majhne grižljaje in prepoznavale okuse, ki so bili ta večer naši. To bi lahko opisala kot eno samo radost. Ni bila zgolj večerja, to je bil družabni dogodek.Sicer je znano, da Francozi radi jedo v družbi in dejansko ima hrana precej boljši okus, kadar jo delimo z drugimi. Dovolile smo življenju, da nas razvaja in jaz sem se zraven učila novih strategij ter uživala v francoskem temperamentu.
Po večerji so sledile karaoke in vino je zamenjala voda. Voda izpod Pirenejev je živa, hladna in zagotovo zdravilna. Prve karaoke so se pojavile na Japonskem, njihovo priljubljenost pa lahko pripišemo dejstvu, da ljudem omogoča, da se sprostijo, izrazijo in zabavajo ob petju svojih najljubših pesmi. V klubu, kjer smo bile, imajo vsak četrtek večer karaok. Prostor združuje ljudi različnih starosti, kultur, glasbenih okusov in seveda tudi različnih nivojev glasbenega znanja in sposobnosti. Ampak to ni najbolj pomembno. Pomembne stvari tukaj so družabnost, sproščenost in humor. In prepevalo ter veselilo se je pozno v noč.
Sicer pa sta zelo popularna tudi Charles Aznavour, ali pa Patricia Kaas:
https://www.youtube.com/watch?v=fVfnEyLOkrM&list=RDfVfnEyLOkrM&start_radio=1
https://www.youtube.com/watch?v=2bAMyiaIwNk&list=RDEMp9A9Hb1TG0v9RCPNdGod-A&start_radio=1
Ko se svet širi pred teboj, se tvoje srce razširi z njim.
Včasih spremljam madame Marie v njeno trgovino s spominki v Lurdu. Kot sem že napisala, je gospa pretekli ponedeljek praznovala 94 let. Seveda sem se ponudila, da bi peljala jaz, ampak ji je bolj všeč, če pelje sama. Pa še dovolilnico za parkiranje ima. V Lurd se peljeva po avtocesti, nazaj pa skozi njen rodni kraj, ki je nekako na pol poti. Odraščala je v veliki hiši kot ena izmed devetih otrok, v družini, kjer so se starši ukvarjali s kmetijstvom.
Zdaj sicer že malo razmišlja, da bi svojo trgovinico s spominki predala svoji pomočnici madame Federice.
Trgovinica Begaries Souvenires obratuje 6 mesecev na leto. Zdaj konec oktobra, ko se konča glavna sezona, za pol leta zaprejo.
Madame Marie Begaries še vedno gravira napise na spominke in tudi zame je napisala ime.
Sicer je pa tukaj zelo zanimivo vzdušje in seveda so glavni spominki v povezavi s krajem, vero, upanjem, molitvijo in s prizori, ki so se tukaj dogajali.
Meni je posebno všeč tudi zato, ker bi si skoraj upala trditi, da je tudi ta posel vzrok za tako izvrstno telesno in mentalno kondicijo madame Marie. Njena dolgoživost vsekakor ni dolgočasna, pač pa je še vedno polna življenjske volje in moči. Opazila sem tudi sposobnost, da sprejema življenje tako, kot je. To pa je lahko zelo pomemben dejavnik, ki naredi življenje bolj lahkotno, globlje in z več notranjega miru. Življenje je tako, kot je, zato je najbolje, če ga sprejmemo in gremo s tokom naprej. Morda se je potrebno za to malo potruditi.
Madame Marie me je enostavno spodbudila k razmišljanju o tem, kako živeti polno in izpopolnjeno do konca. Morda je prav delo tisto, ki nas lahko napolni s pravimi energijami. Danes živimo dlje in lahko tudi dlje delamo. Tukaj seveda govorim o delu, ki je človeka vredno in ga razveseljuje. Da ne bo pomote, ne govorim o podaljšanju delovne dobe. Bolj govorim o početju, ki naše telo, um in srce napolni s pravimi energijami. Mogoče v tem smislu, da si poiščemo aktivnost ali dejavnost, ki nas očara do te mere, da pozabimo na čas, na hrano, na skrbi,… Da si poiščemo zanimanja in veselja, ki nas bodo v polnosti prevzela in upočasnila tudi socialno staranje.
Meni je izjemno zanimivo tudi dejstvo, da visoko starost dočaka več ljudi, ki so doživeli travmatične trenutke in so se preko njih naučili obvladovati stres in pomanjkanje. Skoraj zagotovo je vseživljenjsko učenje tudi dejavnik, ki lahko pomembno vpliva na ohranjanje dobrega počutje. Tudi tukaj ne govorim o formalni izobrazbi, pač pa o tem, da iščemo in preizkušamo nove reči na dnevni bazi. Vsekakor vredno razmisleka in truda.
Potovanje je investicija v spomine, ki trajajo večno.
V Mestni knjižnici sem si ogledala razstavo akvarelov lokalnih ustvarjalcev.
V njihovih delih sem prepoznala kotičke mesta Argelès-Gazost, v katere sem se tudi sama na prvi pogled zaljubila. Dela v akvarelni tehniki imajo za motiv najbolj pogosto naravo. Meni so všeč, ker barve pomešane z vodo ustvarjajo nežne prehode, zračnost in prosojnost.
Medtem Remy veselo preletava slovenski zračni prostor. In igra rugby s slovensko ekipo, ta teden celo na tekmi proti Zagrebu. Skoraj vsak dan si izmenjava kakšno informacijo ali pa zgolj pozdrave s fotografijami. Resnično sem bogatejša, ker sva se spoznala. Dogovorjena sva, da me počaka, ko se vrnem. Na poseben način sta naju povezali dve mesti med hribi in pa najini družini. Tudi Remy in Egon, moj mož, sta takoj vzpostavila prijateljske stike. Morda taka povezava ni vedno običajna praksa pri vseh izmenjavah, ampak nam se je zgodila in meni je res všeč.
Potovanje je ples med srcem in dušo.
Tržnica lokalnih pridelkov se dogaja vsak dan v drugem kraju in ob torkih dopoldan pride v Argelès–Gazost. Od stojnice do stojnice lahko odkrivamo domače dobrote. Lokalni prodajalci, obrtniki in pridelovalci se na ta način organizirajo že več kot 700 let. Na tržnici se zbere celo mesto in to izgleda kot en majhen praznik.
Tukaj lahko kupimo izdelke iz pasme prašičev Noir de Bigorre. Ta pasma pršičev je temno črne barve in izvira iz vznožja francoskih Pirenejev. Kot mnoge redke pasme tudi prašič Noir de Bigorre raste veliko počasneje in ni prilagojen za intenzivno rejo. Najpomembnejši izdelek iz te pasme je pršut, sušen od 18 do 24 mesecev.
Potem je seveda na voljo veliko zelenjave in sadja, domači kruhi in med. Siri iz kravjega ali ovčjega mleka, pa salame z različnimi dodatki, paštete, marmelade, … pravo veselje okusov.
Nakupovanje in raziskovanje sem seveda zaključila s kavico.
Dejstvo je, da imajo Francozi največ okusnih receptov za pripravo race (ok, poleg Kitajcev recimo). In meni je zelo dobra, tako da naročim canard. Sicer nikoli ne vem, na kakšen način jo bom dobila, ker tega še ne znam povedati. Tukaj ne kompliciram, ker mi je dobra v vseh oblikah – s pomarančo in korenjčkom, polnjena s hruškami ali jabolki, dimljena, s timijanom, dušena, z limono in figami ali kakorkoli. To zares znajo.
Nad vasjo Gavarnie-Gèdre nam trije ledeniški krogi ponujajo izjemno pokrajino, ki je od leta 1997 uvrščena na seznam svetovne dediščine UNESCO:
Cirque de Troumouse je zelo poseben ledeniški krog in ima obliko popolnoma okroglega amfiteatra impozantnih dimenzij, premer je dolg kar 4 kilometre, med planoto in grebeni pa je 1.000 metrov višinske razlike.
Asfaltirana cesta nas pripelje do nadmorske višine 2.100 metrov, potem pa so nam na voljo dolgi sprehodi po travnati planoti. Prekrasni pogledi so me popolnoma prevzeli.
Cirque d’Estaubé je najmanjši od treh krogov, vendar mu njegova skromnost daje prav poseben čar. Pot pelje ob jezeru Gloriettes in naprej ob idiličnem potoku Estaubé. Jaz sem se sprehodila tudi do razglednega platoja in v vseh pogledih nas spremlja mitski Mont Pedru s svojimi 3355 metri višine.
Področje je znano domovanje svizcev, v poletnih mesecih pa se tukaj pasejo ovce in govedo.
Cirque de Gavarnie se nahaja na francosko-španski meji, v osrčju narodnega parka Pireneji, izstopa pa zaradi spektakularne velikosti apnenčastih sten in vrhov na 3000 m nadmorske višine.
Iz vasi se lahko peš, na konju ali na oslu sprehodimo ob reki Gave in pridemo pod slap, ki je s svojimi 426 metri eden najvišjih v Evropi.
Francoski bombončki BERLINGOT – najslajše je vedno na koncu
Berlingoti so del francoske tradicije iskanja kulinarične in vizualne popolnosti. Berlingot bonboni so tradicionalne francoske slaščice, prepoznavne po svojih pogosto trikotnih oblikah in svetlih barvah. So sestavni del francoske gastronomske dediščine.
V očarljivi vasici Cauterets, ki je ugnezdena v osrčju veličastnih Pirenejev se med znamenitimi termalnimi kopelmi in slavnim berlingotom spleta osupljiva zgodba. Gostje so si z bombončki lahko popravili slab okus termalne vode. Prvotno so izdelovali berlingote z okusom medu in mete. Danes jih izdelujejo v veliko različnih okusih, njihov retro videz pa ostaja simbol ohranjanja znanja in tradicije skozi stoletja.
Vsako novo mesto je nova priložnost za sanje.
No, ni še prav konec, se pa bliža. Poleg gps-a obvezno uporabljam tudi zemljevid, ker imam na ta način lažjo prostorsko predstavo. Na njem si lahko označim kraje, ki jih želim obiskati in spoznati. Ja, moj zemljevid je zdaj že kar lepo pobarvan in izpopolnjen. In moja pričakovanja so izpolnjena v celoti: veliko nepozabnih poti, krasni pogledi na hribe in jezera, srečanje in druženje s srčnimi osebami, skoraj cel mesec lepega vremena, novi okusi in izjemne energije. Telo, um in srce so povezani v celoto, ki se navdušeno veseli.
Prednost potovanja z avtom je tudi v tem, da lahko še na poti obiščemo in si ogledamo kaj zanimivega. Aix-en-Provence je moj prvi postanek na poti domov. Provansa je kraj, kjer se je rodil in ustvarjal francoski umetnik in post-impresionistični slikar Paul Cézanne.
Ker sem brala o življenju in delu umetnika, sem si seveda želela ogledati kraj, kjer je ustvarjal in ostal do konca svojega življenja. V istih oktobrskih dneh pred natančno 122 leti je tukaj umrl zaradi pljučnice. Slikar je avantgardni navdih črpal iz rodne Provanse. V družinski hiši v Aix-en-Provence, je Paul Cézanne ustvaril večino svojih del. Sicer je živel razpet med Parizom in Provanso.
Njegovo delo je sestavljeno predvsem iz tihožitij in pokrajin Provanse, vključuje pa tudi portrete in upodobitve žensk, ki se kopajo. Njegova hiša je zdaj preurejena v muzej in odprta za javnost, zato sem jo z navdušenjem obiskala.
Izbrala sem si sobico na Aveniji Paul Cézanne, le par korakov stran. Kamrica La Chambre Cézanne je zelo elegantna nastanitev s svojim bazenom. Zato sem preostanek popoldneva in večer preživela tukaj in uživala v vsakem trenutku.
Plavanje v ogrevanem bazenu in opazovanje detajlov, ki so jih lastniki zelo čutno in dovršeno vnesli v prostor, mi je bilo pravo veselje. In popoln zaključek dneva.
Še zadnji postanek v Italiji ob Gardskem jezeru, v kraju Lazise, katerega glavna znamenitost je grad iz 10. stoletja z zelo dobro ohranjenim obzidjem. Jaz sem bila po dolgi vožnji malo omejena s časom, zato sem si privoščila samo dolg sprehod ob obali in uživala v lepih pogledih, bujni vegetaciji in v sončnem zahodu.
Za največje italijansko jezero je značilna sredozemska klima, leži pa le nekaj metrov nad gladino morja. Dejansko daje občutek, da smo na morju. Sama velikost Gardskega jezera nudi veliko kolesarskih in pešpoti, pa neskončno plaž in zalivov. Bi pa lahko rekla, da je topel oktobrski dan zelo dobra izbira za obisk tega kraja.
4.091 kilometrov vseh mogočih vremenskih pojavov in zelo različnih prometnih situacij ob spremljavi italijanske, francoske in tudi španske glasbe.
1 mesec odmika od rutine, 1 mesec dogodkov in krajev, kjer sem se lahko na novo začutila. Narava, sprememba okolja, tišina, vonji, srečanja z drugimi ljudmi in nove kulture – vse to so dejstva, ki mi omogočajo nove perspektive ter sveže misli in zamisli.
In končno sem ob prihodu domov lahko tudi osebno spoznala Remya. Egon nam je pripravil skupno večerjo. Uživali smo v njegovih domačih dobrotah in si z veseljem izmenjali občutke, izkušnje in darilca. Res smo imeli lep in bogat večer, ki mi je pomenil popoln zaključek POTOVANJA. In Egon to naredi z občutkom, s svežim šopkom za dobrodošlico in velikim krožnikom domačih jabolk na mizi. Pred odhodom sem ga naučila tudi speči kruh in njegove bombetke so zdaj že zelo dobre. Sem vesela in hvaležna.
