Kot mnoge druge stvari tudi vsakodnevni obisk fitnesa zahteva svoj čas in precejšnjo mero vztrajnosti, da pridemo postopoma do želenih rezultatov in dobrega počutja. Običajno nas ravno pri tem večina pade na izpitu. Ne vzamemo si časa zase, ker imamo službo, družino in še nešteto opravil. Vedno se najde nekaj, da nas zmoti, kar nam prepreči, da bi si vzeli čas in se trudili redno, dan za dnem in leto za letom. Damijano občudujem, ker vem, da že veliko let vsak dan po službi redno in predano obiskuje fitnes. Kadar je pri volji in kadar ni, kadar dežuje in kadar je sonce, ko je čas in ko ga ni … Brez izgovorov. Rezultat je opazen na daljavo – dobra volja, pozitivna energija, dobro počutje in samozavest.
Damijana Šinkovec Gnjezda:
»Moje delo v službi je predvsem sedeče, naj si bo v pisarni ali pri vožnji z avtomobilom. Naj povem, da s svojega delovnega mesta gledam naravnost na ulico. Kdor pravi, da osem ur efektivno gleda v računalnik, mu jaz ne verjamem. Vsakomur pogled kdaj pa kdaj uteče skozi okno, prav tako tudi meni. Začela sem opažati, da marsikatera ženska mojih let postaja nekako počasnejša, manj gibljiva in da se ji začenjajo kazati leta, kot temu rečemo. Pomislila sem, kakšno mene vidijo drugi pri 40+ letih. Prešinilo me je, da moram nekaj storiti zase, ampak kaj? Odločila sem se za dvakrat tedenski obisk vodenih vaj »Boot camp«. Gre za izvajanje različnih vaj v eni uri in pospešen utrip srca. Zelo sem bila zadovoljna z vajami in posledično tudi sama s sabo. To je trajalo eno leto.
Po enem letu mi je bila ta vadba premalo in poskusila sem z vajami v fitnesu. Uvajal me je znanec, mlad fant, kmalu sem postala samostojna. Spet je šlo leto naokoli, na kar sem opazila, da pridno telovadim petkrat na teden, vendar ni bilo nobenega napredka. Kaj pa zdaj?
Kot sončni žarek se je poleg mene znašla Neja, s katero sva se vsak dan srečevali na treningu, vendar dlje kot do pozdrava nisva prišli. Začeli sva se malo bolj pogovarjati in takoj mi je povedala, kaj delam narobe. Če se še tako trudim, pri enih in istih vajah z enako intenzivnostjo, dan za dnem, napredka ne bo, ker se telo navadi.
Začeli sva trenirati skupaj. Neja je sestavila vadbeni program in tudi način prehranjevanja sva spremenili v bolj uravnoteženega – »vsega v zdravi meri«. Kmalu so se začeli kazati rezultati. Ne misliti, da je bilo enostavno. Prej sem naredila par vaj za noge, par za roke in nekaj za hrbet. Sedaj pa sem počela nekaj povsem novega – že samo ogrevanje, kar sem prej izvajala 10 minut umirjeno na kolesu, je bilo sedaj sestavljeno iz več vaj. Intenzivno ogrevanje na kolesu ali tekaški stezi, nizki in visoki skiping, skoki s počepom, skoki na klopi, izpadni koraki, vojaški poskoki itd. Že med samim ogrevanjem sem skoraj spustila dušo.
Nisem se upala pritoževati in ugovarjati, saj mi tega strog Nejin pogled ni dovoljeval. Ko sem že mislila, da je po ogrevanju najhujše za mano, sva začeli z vajami za noge, sestavljenimi predvsem iz različnih počepov (serija počepov s palico za vratom, serija s 5 kg utežjo v rokah itd.).
Naslednje dni sva nadaljevali z vajami za roke, ramena, hrbet. Težavnostna stopnja se je počasi dvigala. Priznam, bili so trenutki, ko sem si mislila: »pa kaj mi je tega treba«, pa je minilo tudi to, ko sem videla, da trud ni zaman.
Ti skupni treningi z Nejo trajajo že kar nekaj let, jaz sem v tem času že prestopila 50-ta, Neja pa bo v kratkem diplomirana medicinska sestra.
Vsak dan, takoj po službi, se dobiva v fitnesu. Če ima Neja obveznosti, mi določi trening, katerega nato izvajam sama.
Ni mi žal, da sem se tako odločila. Veliko znank in prijateljic me vpraša, kako imam poleg službe in opravil doma še čas za fitnes. Vsaki posebej odgovorim, da ga nimam, a si ga vzamem. To je moj način življenja in ne bom se mu odpovedala. Sedaj so sicer fitnesi zaprti, pa izkoristim kardio trening na prostem (hitra hoja, če se le da v hrib). Še to naj dodam – za méno, oz. njene znake, jaz nič ne vem.«